HSDPA proti HSUPA

HSDPA (hitri paketni dostop po hitri povezavi) in HSUPA (hitri paketni dostop po hitri povezavi) sta objavljeni specifikaciji 3GPP, ki ponujata priporočila za navzdol in povezavo do širokopasovnih storitev mobilne telefonije. Omrežja, ki podpirajo tako HSDPA kot HSUPA, se imenujejo omrežja HSPA ali HSPA +. Obe specifikaciji sta uvedli izboljšave UTRAN (UMTS prizemno radijsko dostopno omrežje) z uvedbo novih kanalov in modulacijskih metod, tako da je mogoče v zračnem vmesniku doseči učinkovitejšo in hitrejšo komunikacijo s podatki.

HSDPA

HSDPA je bila predstavljena leta 2002 v izdaji 3GPP 5. Ključna značilnost HSDPA je koncept AM (amplitudna modulacija), pri čemer se modulacijski format (QPSK ali 16-QAM) in učinkovita hitrost kod spreminjata v omrežju glede na obremenitev sistema in kanalski pogoji. HSDPA je bil razvit za podporo do 14,4 Mbps v eni celici na uporabnika. Uvedba novega prometnega kanala, znanega kot HS-DSCH (High Speed-Downlink Shared Channel), nadzorni kanal navzgornje povezave in nadzorni kanal navzdolne povezave so največje izboljšave za UTRAN po standardu HSDPA. HSDPA izbere hitrost kodiranja in modulacijsko metodo na podlagi kanalskih pogojev, o katerih poročata uporabniška oprema in Node-B, kar je znano tudi kot shema AMC (Adaptive Modulation and Coding). Razen QPSK (Quadrature Phase Shift Keying), ki ga uporabljajo WCDMA omrežja, HSDPA podpira 16QAM (Quadrature Amplitude Modulacija) za prenos podatkov v dobrih kanalskih pogojih.

HSUPA

HSUPA je bila predstavljena z izdajo 3GPP 6 leta 2004, kjer se za izboljšanje povezave radijskega vmesnika uporablja izboljšani namenski kanal (E-DCH). Največja teoretična hitrost prenosa podatkov, ki jo lahko podpira posamezna celica po specifikaciji HSUPA, je 5,76Mbps. HSUPA se opira na modulacijsko shemo QPSK, ki je že določena za WCDMA. Za večjo učinkovitost ponovnih prenosov uporablja tudi HARQ s postopnim odpuščanjem. HSUPA uporablja razporejevalnik uplink za nadziranje moči oddajanja posameznim uporabnikom E-DCH, da ublaži preobremenitev moči v vozlišču N. HSUPA omogoča tudi samoiniciativni način prenosa, ki ga imenujemo kot nenapovedan prenos iz UE, za podporne storitve, kot je VoIP, ki potrebujejo zmanjšan časovni interval prenosa (TTI) in konstantno pasovno širino. E-DCH podpirata TTI z 2 ms in 10 ms. Uvedba E-DCH v standard HSUPA je uvedla novih pet kanalov fizične plasti.

Kakšna je razlika med HSDPA in HSUPA?

Tako HSDPA kot HSUPA sta uvedli nove funkcije v 3G radijsko dostopno omrežje, ki je bilo znano tudi pod imenom UTRAN. Nekateri ponudniki so podprli nadgradnjo omrežja WCDMA v omrežje HSDPA ali HSUPA z nadgradnjo programske opreme na Node-B in RNC, medtem ko so nekatere izvedbe zahtevale tudi spremembe strojne opreme. HSDPA in HSUPA uporabljata hibridni protokol zahteve za samodejno ponovitev (HARQ) s postopnim odpuščanjem za ponovni prenos in za prenos podatkov brez napak po zračnem vmesniku.

HSDPA krepi spodnjo povezavo radijskega kanala, HSUPA pa poveča uplink radijskega kanala. HSUPA ne uporablja modulacije 16QAM in protokola ARQ za uplink, ki jo HSDPA uporablja za nižjo povezavo. TTI za HSDPA je 2 ms, z drugimi besedami ponovni prenosi, kakor tudi spremembe načina modulacije in hitrosti kodiranja, se bodo pri HSDPA odvijale vsake 2 ms, medtem ko je pri HSUPA TTI 10 ms, tudi z možnostjo nastavitve kot 2 ms. Za razliko od HSDPA, HSUPA ne izvaja AMC. Cilj razporejanja paketov je med HSDPA in HSUPA popolnoma drugačen. V HSDPA je namen načrtovalca dodeliti vire HS-DSCH, kot so časovni reži in kode med več uporabniki, medtem ko je s HSUPA namenom planerja nadzorovati preobremenitev oddajne moči v vozlišču B.

Tako HSDPA kot HSUPA sta izdaji 3GPP, katerih namen je izboljšati nizko povezavo in povezavo radijskega vmesnika v mobilnih omrežjih. Čeprav sta HSDPA in HSUPA namenjena izboljšanju nasprotnih strani radijske povezave, je uporabniška izkušnja hitrosti medsebojno odvisna od obeh povezav zaradi vedenja podatkov in odziva pri prenosu podatkov.